Že z lestvico, ki jo uporabljamo: mladi, aktivna leta,
starostniki, smo se podredili satanizmu in deljenju na kategorije, ki
slehernega človeka postavi na lestvico. Ta je pokazatelj, v katero strukturo človek
spada, koliko je uporaben oziroma koliko naj družba vlaga vanj ter koliko je še
uporaben za obstoječo družbo in sistem. S tem je jasno, da smo v suženjskem
razmerju.
Vse je podrejeno srednji populaciji ljudi, ki je najbolj
satanistična ob tem, da dokazuje, koliko je kdo uspešen in kaj mora narediti,
da doseže status bogastva in izobilja, ki pa je samo pogled posameznika na lastno
življenje in bivanje, ki nima nič z življenjem, prej z egoizmom, dokazovanjem
svojega pokvarjenega pogleda na življenje in svet.
Ko ljudje srednjega razreda dopolnijo starost, jih sistem
izolira in postanejo nepotrebna bitja, ki ne služijo namenu ideologije in
pohlepa. Večina jih nadaljuje s prejšnjim sistemom življenja, kot da bodo
živeli večno, kar pa je utopija.
Je mogoče vzpostaviti sinergijo med vsemi generacijami, da bi
starejši (upokojenci) postali celota v
skupnosti tudi, ko postanejo breme (odpadek) družbe?
Je način, ki bi to medgeneracijsko neusklajenost odpravil in
starejše ljudi harmoniziral z ostalimi generacijami.
